Iglavci
Himalajska cedra, Cedrus deodara
Himalajska cedra je mogočno drevo, ki z lahkoto doseže 30 m in jih z lahkoto tudi preseže. Himalajska cedra je dobro poznano drevo pri nas predvsem v obalno goriškem pasu, kjer je med najpogosteje sajenimi drevesnimi vrstami. Na dolgi rok primerna izključno za večje parcele, v smislu parkovne ureditve, kjer pride najbolj do pravega izraza. Njena privlačna rast v mladosti pa dela himalajsko cedro izredno zaželeno za sleherni vrtiček oz. vsako zaplato zemlje pred hišo, kar pa bi močno odsvetovali. Neizbežno je namreč, da bo drevo v 10 -15 letih ‘pogoltnilo’ celotno zemljišče s hišo vred. Obstaja precej kultivarjev, ki so primernejši za urbano sadnjo ali manjše prostore na splošno.
Vse cedre, poleg himalajske še libanonska, atlaška, ciprška in turška, so izjemno heliotropne vrste. Zasenčenost še najbolje prenašajo, če je le ta, zgolj s strani in še to le v mladosti. Himalajska cedra je precej prilagodljiva kar se tiče tipov prsti, dobra odcednost je sicer kar nujna, drugače pa ni pretirano izbirčna. Tudi sušo prenaša zelo dobro. Naj pa vas njeno slovensko ime ne zavede! Naravni areal himalajske cedre je gorati predel Afganistana, Pakistana in Indije. Lokalitete se najdejo tudi v Tibetu in Nepalu. A le tam, kjer so zime dovolj mile! Himalajska cedra je namreč najbolj občutljiva vrsta med vsemi cedrami na nizke zimske temperature in tudi mrzel veter prenese slabše kot druge vrste.
Je pa med drugim himalajska cedra najhitreje rastoča vrsta cedre in po svoje s svojo mehkobno obliko najpopularnejša.
V sanskrtu pomeni njeno ime ‘devadaru’, drevo bogov in je izredno cenjeno in spoštovano drevo. Pripisujejo ji tudi mnoge zdravilne lastnosti. Blagodejna naj bi bila že njena sama bližina, predvsem v jutranjem času.
- nakup sadike Himalajska cedra – sadika Himalajska cedra
Japonska toreja ali Kaya, Torreya nucifera
Japonska toreja je impozantno in pri nas izredno redko zimzeleno drevo. Japonska toreja zraste nekje do 25 m visoko z mogočno, široko razvejano krošnjo.
Kaya prihaja iz juga Japonske in otokov južne Koreje a je južni legi navkljub izredno dobro prilagojeno na naše rastne razmere. Posamezna drevesa se pri nas najde sem in tja, npr. v Mariborskem mestnem parku. Najlepši in najmogočnejši primerek nam najbliže pa se nahaja v sosednjih Udinah (Videm) v vrtu Ricasoli.
Toreja raste relativno počasi in vsaj mlada drevesa precej bolje uspevajo na bolj zasenčenih rastiščih. Morda v krajih z manjšo poletno pripeko in več padavinami, kot so naši vrtovi, prenesejo tudi bolj osončene lege.
Na japonskem je les kaye izredno cenjen a redek. Užitna pa so tudi semena. Po obliki malo spominjajo na pinjole a so še nekoliko večja.
- nakup sadike Japonska toreja – sadika Japonska toreja
Rdečeplodni brin, Juniperus oxycedrus
Kot navadni brin (Juniperus communis) ima tudi rdečeplodni brin podobne zahteve glede vzgoje. Obožuje sončne lege, ponavadi tudi dobro odcedno prst, tako da ima ‘noge’ vedno na suhem. Zelo dobro prenaša sušo, mraza pa ne tako dobro kot navadni brin. Zato je priporočljivo, da se ga sadi v nekoliko bolj zavetne lege. Hitrost rasti je podobna kot pri navadnem brinu, morda je rdečeplodni brin celo malo hitrejši. Prav tako ima izredno ostre iglice, če ne celo še ostrejše kot navadni brin. Od tu njegovo latinsko poimenovanje oxy cedrus – ostra cedra. Sicer ni v tesnem sorodstvu s pravimi cedrami, v tem primeru z libanonsko oz. turško cedro, a si deli del naravnega areala. In na bližnjem vzhodu, kjer rasteta oba je splošno ime za obe drevesni vrsti cedra.