Vzgoja evkaliptusa
Evkalipti so izredno zanimive rastline. Drevesa evkaliptov so izjemno prilagodljiva in odporna, če so pogoji za rast vsaj razmeroma znosni. Evkalipti so svobodne rastline, ki obožujejo sonce. Pravi fototropi. In rade so mu blizu. Čeprav so praviloma vse vrste evkaliptov precej hitro rastoče, si nekateri primerki vzamejo čas in vijugajo naokrog kot da ne vedo najbolje, kaj je gor in kaj dol. Spet drugi evkalipti se potegnejo do neba kar čez noč. Kot čarobni fižolček.
Doma, po Avstraliji, evkaliptusi poseljujejo skoraj vse biotske niše, ki so na voljo. Pri nas so prav tako zadovoljni z marsičem, so skromni in iznajdljivi, a če je le možno jim privoščimo ne najslabšo zaplato zemlje.. Evkalipt ne potrebuje dosti, da je zadovoljen.
Gnojenje evkaliptov ni priporočljivo, razen morda malo ob saditvi. Samo malo. Evkalipti kot je znano, precej hitro rastejo. Manj znano pa je, da rastejo non-stop, dokler jih neprimerno vreme ne ustavi.
Evkalipti hkrati rastejo in razvijajo (utrjujejo) svoj prirastek vse dokler vreme to omogoča. Pri nas tudi še potem, ko so prve slane že pustile svoj pečat.
Rast evkaliptov ustavi šele prenizka dnevna temperatura, ki ne omogoča več pretoka hranil po drevesnem sistemu. Zato lahko pride do nepopolnega razvoja nove rasti, ki zato deloma odmre, če se stopinje prehitro spustijo prenizko pod ničlo. Gnojenje torej kvečjemu nepotrebno spodbuja drevo k intenzivnejši (in daljši) rasti kot je to potrebno. Prav tako evkalipti ne tvorijo (zimskih) pestičev, ker rast in cel svet obenem, dojemajo nekoliko drugače.
Druga pomembna stvar je sajenje. Menim, da je najprimerneje, da se sadijo majhni. Sadimo sadike med 50cm in največ enim metrom. Zaradi prej omenjene hitre rasti je ključnega pomena, da razvijejo dober koreninski sistem, skladen s krošnjo. Ljudje imajo ponavadi velike oči in mnenje, večje je boljše. Kar pa je v tem primeru lahko izključno recept za katastrofo.
Veliko vrst cveti že zelo zgodaj.Lahko že drugo leto po vzkalitvi! To je ena od adaptacij na neusmiljene življenjske pogoje domače Avstralije.
Čeprav obstaja nekaj določenih vrst evkaliptov, ki so neposredno povezani s pridelavo medu, so uporabne prav vse vrste. Evkalipti praviloma cvetijo izredno intenzivno in so pravi magnet za čebele in druge nektarivorje.
Pri nas so morda še posebej zanimivi zaradi njihovega časa cvetenja. Cvetijo v obdobjih, ko večina drugih rastlin več ne ali pa še ne. Tako ustvarjajo vrzel zagotavljanja hrane čebelam in drugim organizmom, ko je le te drugače najmanj na voljo.
Po svetu je evkaliptov med izredno cenjen in marsikje (toplejši kraji) dostopen. Pri nas še nismo naleteli nanj. V Italiji pa že in je odličen!
O vremenu, ki so ga naša drevesa deležna ni kaj dosti povedati. Precej tipično slovensko, vsaj za vinorodne lokacije. Pozimi je malo premrzlo, poleti pa malo prevroče. A evkalipti se ne pritožujejo. ‘Zver z vzhoda’, tisti val ekstremnega mraza, ki nas je zajel konec februarja pred nekaj leti, so preživeli stoično in brez žrtev. Če je zima mrzla in vetrovna pa se lahko zgodi, da jim osmodi liste, kar pa je problem večine zimzelenih rastlin. Tudi nekaterih iglavcev, ki so načeloma takšnih razmer bolj “vajeni”. Pred leti sem naletel na evkalipte na obali hrvaške istre, ki so utrpeli ožig listov zaradi hudega vetra in precej nizkih temperatur (za tisti konec!), a so bili s prihodom pomladi že kot novi.
Saditve evkaliptov ne bi svetoval zgolj v mrzliščih in krajih, ki so precej hladnejši od povprečne temperature v državi. Kjer ne uspeva kaki, marelica, figa in podobno, je velika možnost, da tudi evkalipti ne bodo.
Večina naših evkaliptov tvori lignotuber, še ena pomembna adaptacija na neugodne rastne razmere. To pomeni, da ob potencialnem uničenju rastline – naj bo to mehanska poškodba, ogenj ali mraz.. – požene nazaj!
Oceni stran!
5/5
Yes!!!