Ostale eksotične sadike

Himalajsko jagodno drevo je sadno zimzeleno drevo. Atraktiven grm ali lončnica je Metličnik, Sofora in Čajevec, prezimna vzpenjalka s čudovitimi cvetovi pa Modra pasijonka, sestrična marakuje.

1. Metličnik, Callistemon

Metličnik je lahko drevo ali grm ali lončnica. Vzgojna oblika je odvisna od naših želja. Metličnik, katerega cvetovi so lahko rožnati, lila ali škrlatne barve; čeprav se menda lahko zgodi, da so tudi bele ali rdeče barve.. Gre za izredno prilagodljivo, sonce-ljubno večdebelno drevo ali raje grm. Izredno dobro prenaša tudi življenje v loncu, ni prevelik in tudi žejen je zgolj občasno. Precej svobodne oblike v mladosti, z leti pa dobi bolj tipično obliko majhnega drevesca oz. grma. Cveti že zgodaj in obilno in praviloma ostanejo cvetovi dolgo v sezono. In so pravi balzam za čebele, čmrlje in druga medo-ljuba bitja. V kolikor najde svoje mesto izven posode, naj bo le to čim bolj sončno in dobro odcedno.

    2. Himalajsko jagodno drevo, (Cornus capitata), Himalajski ali glavati dren, Benthamov dren

    Himalajsko jagodno drevo je sadno drevo izredno eksotičnega videza.

    himalajsko jagodno drevo
    jagodno drevo Cornus

    Zimzeleno Himalajsko jagodno drevo je izredno dekorativno drevo z mnogimi aduti. Za rast ne zahteva veliko. Prenese zmerno sušo, dobro uspeva tudi v nekoliko bolj osenčenih legah. Nekoliko bolj zavetna lega pa ne škodi na lokacijah, ki so izpostavljene zimskemu vetru. Izredno mrzle zime v kombinaciji z močnim vetrom lahko poskrbijo, da drevo odvrže del ali vse liste, ki pa s prihodom pomladi ponovno odženejo.

    Manjše, od 8 do 12 m visoko zimzeleno jagodno drevo, nižinskih predelov Himalaje. Predvsem z ozemlja Indije in Kitajske.
    Himalajsko jagodno drevo je v naših krajih verjetno povsem nepoznana drevesna vrsta. Na prvi pogled nekoliko podobno japonskemu drenu, doseže tudi podobne dimenzije.
    Benthamov dren prav tako obilno cveti. Zanimivi so predvsem cvetni nastavki, ki so krem ali rumenkaste barve in precej večji kot dejanski cvetovi. Ti so beli in skorajda neopazni v sredini cvetnih nastavkov. Himalajsko jagodno drevo tvori užitne, jagodi podobne plodove, ki dozorijo jeseni in so del kulinarične kulture na daljnem vzhodu.

      3. Kasiolika sofora, (Sophora cassioides) ali Pelu

      sophora
      izraziti cvetovi

      Kasiolika sofora je endemično drevo južnega Čila. Kasiolika sofora je predvsem za toplejša področja ali za vzgojo v loncu kot lončnica. V naravnem habitatu doseže tudi do 15 m. Kjer jo vzgajajo izven matičnega ozemlja, omenjajo bolj grmičasto rast in višino nekje do 5 m. Prenese tudi bolj osenčene lokacije. Kasiolika sofora po latinskem imenu sodeč, cassioides, spominja na drevesa rodu Cassia sp. Predvsem cvetovi. Drugače je sophora cassioides – kasiolika sofora, sila nenavadno – arhitekturno drevo ali grm. Z drobnimi listi, izrazito rumenimi cvetovi in nenavadnimi semenskimi stroki. Le redko, dominantna drevesna vrsta v svojem rastišču. Kot je značilno za mnoge druge rastline iz rodu metuljnic (fabaceae) je njihov adut, možnost prilagoditve najrevnešim substratom. Več: https://en.wikipedia.org/wiki/Sophora_cassioides

        4. Čajevec, lončnica ali okrasni grm

        Čajevec ali Melaleuca alternifolia je atraktiven grm. Čajevec je idealen za vrtove mediteranskega tipa. Čajevec lahko gojimo tudi kot lončnico. Uporablja se zgolj za pridelavo eteričnega olja!

        čajevec grm

        Čajevec je predstavnik družine mirtovk. Atraktivno drevesce, ki v idealnih pogojih lahko zraste do 7m, ponavadi manj in nemalokrat prevzame bolj grmasto obliko. Idealen za vrtove mediteranskega tipa. Lubje na starejših primerkih se rado lupi v svaljkih, iglicam podobni listi so zimzeleni in precej krajši kot pri sorodnih metličnikih. Cvetovi so bele oz krem barve in se tvorijo na konicah poganjkov. Semenske čašice so pravtako podobne tistim od metličnikov a so manj številčne in razraščene bolj v snopu.
        Čajevec se dobro prilagodi na življenje v loncu, če mu pogoji ne omogočajo bivanja na prostem. Posajen ni pretirano izbirčen glede tipa tal, najbolje se obnese na sončnih legah; izven dosega zimskega vetra. Več na Melaleuca alternifolia POZOR : Čajevec se uporablja zgolj za pridelavo eteričnega olja, ne za čaj (kot listi rastline rodu Camelia) ali čaju podobne napitke (zelišča itd)!

        5. Modra pasijonka

        Modra pasijonka je prezimna vzpenjalka subtropskih predelov sveta. Modra pasijonka je sestrična bolj znane tropske pasijonke, marakuje, dobro znanega tropskega sadeža.

        Tudi modra pasijonka, Passiflora caerulea, tvori plodove, ki pa sicer niso užitni, niso strupeni, vendar v njih ni ničesar kar bi bilo vredno jesti. No, odvisno od okusa…
        Gojimo jo predvsem zaradi izredno atraktivnih cvetov, ki polepšajo večji del tople sezone.


        Modra pasijonka je pogojno zimzelena vrsta v naših krajih, če je zima zelo hladna in vetrovna ponavadi odvrže liste, vendar se s prihodom pomladi kmalu olista. Prenese popolnoma sončne in tudi popolnoma senčne lokacije, vendar v slednjih slabše cveti. Pri nas se je izkazala za izredno nezahtevno rastlino, ki ne zahteva nobene dodatne oskrbe, ko je enkrat posajena. Več Passiflora caerulea

          6. Škrlatna fuksija, Fucksia Magellanica

          Fuksija je pri nas relativno dobro poznana, predvsem razni kultivarji oz. hibridi, ki se ponavadi osredotočajo na večje ali bolj barvite cvetove. To pa je rastlina kakršno najdemo v naravi na področju Magellanove ožine. Škrlatna fuksija je precej variabilna vrsta in možna so mnoga odstopanja od ‘standarda’, tako v velikosti same rastline, kot tudi barvi in obliki cvetov. Najpogosteje tvori fuksija obliko malega grma, višine do metra in pol. V milem podnebju in dobrih pogojih pa se lahko potegne tudi do treh metrov. Gre za pogojno zimzeleno vrsto, vendar v naših zimah navadno odvrže liste. Hujši mraz lahko pozebe tudi olesenele dele, vendar poženejo s prihodom toplega vremena nazaj. Nekateri jo tudi vsako sezono prikrajšujejo, podobno kot okrasne trave.
          Fuksija uspeva najbolje v podobnem okolju kot lilije, torej grobo podano, ‘glava’ na soncu, ‘noge’ v senci. Škrlatna fuksija potrebuje dovolj vlage v zemlji, vendar mora biti le ta dobro odcedna. Odlično se obnese tudi kot lončnica. Rade jo napadejo listne uši, ki pa po lastnem opažanju, tudi same kaj kmalu ‘izginejo’ brez kakršnega koli posredovanja!